Bodite na tekočem, spremljajte naš blog.

Pogovor z Lukom Dakskoblerjem

Najprej čestitke ob tako velikem uspehu na Nature Images Awards 2011. Prejel si namreč drugo in tretjo nagrado v kategoriji narava in družba (Nature and Societies). Boljši je bil le Steve Winter, veliko ime revije National Geographic (NG). Poleg tega si si prislužil še objavo v priznani francoski naravoslovni reviji Terre Sauvage.

Povej mi, kaj ti tako priznanje pomeni in kakšno težo ima v svetu naravoslovne, naravovarstvene in reportažne fotografije.

Ogromno. Poglej, prvo mesto je osvojil Steve Winter, ki je legenda. Tip že leta slika za National Geographics. To je človek, ki fotka slone na past s senzorjem za gibanje. Produkcija je ogromna. Takoj za njim pa jaz z dvema zgodbama, ki sta narazen 100km. Pri meni ni bilo helikopterja. Greš na Slivnico in fotkaš.

Kakšna pa je teža tega dogodka. Kako bi ga pozicioniral:

Glede na to, a ga organizirata Terre Sauvage in IUCN, ki je največja profesionalna naravovarstvena organizasija na svetu, ima dogodek vsekakor težo. Ko sem oddal dela, sem malo pogledal, kdo so ostali sodelujoči. Takoj sta mi v oči padla Steve Winters in pa Michael Nichols. Nichols je prehodil cel afriški ekvatorialni pragozd in sproti delal reportaže, ki jih je pošiljal na NG in objavljal. Meni je bilo takoj jasno, da je konkurenca huda.

Imaš že kar nekaj priznaj, tako za posamezna dela, kot za reportaže. Kaj misliš, kako bo ta zadnja nagrada, ki je sigurno ena od najpomembnejših do sedaj, vplivala na nadaljnji razvoj tvoje reportažne fotografije. Kaj se je z njo spremenilo?

V bistvu nič. Spremenilo se je le to, da te tujina in naši lažje sprejmejo. Lažje ti dajo naročilo. Drugače pa, kar se tiče same fotografije, zame ne bo nič drugače. Slikam isto kot pred tem. Stil sem razvil, mi je všeč in to je to. No, poleg tega sem dobil še nagrado za objavo v Terre Sauvage in je to sedaj mogoče en večji korak v tuje medije. Skratka prepoznavnost in pa referenca.

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo. Mislim s fotografijo. Ali si dobil v dar nek aparat in te je pogled skozi objektiv začaral. (smeh) Malo mi povej, kako se je začelo.

Začelo se je nekako tako, kot pri vseh. Našel sem enega starega Zenita, mislim da od očeta, in sem malo poizkusil. Najprej na film. V tistem času sem sicer več risal. Skratka, ukvarjal sem se z risanjem, potem pa po odkritju fotoaparata naredil par slik. Ker so mi bile všeč, predvsem pa ker je bilo vse skupaj dosti hitrejše od risanja, sem slikal dalje. Sem pa takoj začel slikati nevihte, strele skratka akcijo. Ni šlo drugače. Ni bilo vmesne faze. Iz nule na strele in mi je tudi uspelo. Saj to je bilo pomembno. Stvar je za funkcionirala in dobil sem potreben zagon. Potem pa dalje. Precej kmalu sem začel delati za ribiško zvezo Slovenije, in sicer za glasilo Ribič, v katerega sem včasih tudi kaj napisal. Kmalu je sledil prehod na digitalno, kajti razvijanje in skeniranje je bilo prepočasno in predrago. Tu pa se je potem vse začelo odvijati.

Zakaj ravno reportaža, ko pa imamo toliko različnih žanrov v fotografiji. Kaj so bili vzroki.

Sem novinar. Pisal sem reportaže. Berem Ameriški NG že od 15 leta dalje. Tam sem videl, kako se to dela in sem nekako osvojil njihove standarde, kako narediti zgodbo skozi slike, skozi fotografijo, da ima vse, predvsem svoj narativni lok. To pa je tisto, na čemer moraš delati. Tudi ko pišem, moram imeti vse. Vse podatke, ki peljejo do in okoli zgodbe. Grem med ljudi in sprašujem, dokler ne začutim tiste biti. Recimo pri Soški postrvi sem šel v tiste strme grape pritokov Soče z ribiči. Saj sem skoraj dušo spustil, vendar pa lahko le tako začutiš, kako to v resnici izgleda. Prave reportaže ne moreš narediti iz enciklopedije. Nikakor. To se čuti. To je za mene zelo pomembno. In rezultat je tudi viden. Slike so bolj pristne in poglobljene. Ravno tako tekst. To je moj pristop, tako sem navajen. Serije so mi ljubše kot ena sama slika. Opazil sem, da še tiste slike, ki jih pošiljam na natečaje posamično, v bistvu spadajo v neke serije, zgodbe.

Kaj po tvojem mnenju dela dobro reportažno fotografijo. Kaj so tisti elementi ki zadenejo bistvo.

Si že odgovoril (smeh). Ali misliš eno ali serijo.

Ne, kaj te loči od tega, da si boljši in te izlušči iz povprečja.

Prvo kot prvo mora biti tehnično popolna. Imeti mora vzdušje oziroma vsebovati mora bistvo dogodka. Demonstracije študentov pred parlamentom. Tiste kocke in to. Moja fotka je imela elemente parlament ki je bil razbit, gorečo molotovko, del zastave in pa eno roko. Ni nujno da je na prvo žogo. Mora zadeti, hkrati pa mora zadeti tudi dogajanje, akcijo, poanto, čustva. Tisto, kar v danem trenutku prevladuje. To je zelo težko, ker mora na koncu delovati tudi grafično. In mora imeti ogromno, če se le da čim več informacij.

To je rizično, kar govoriš. V primeru, da bi moral na koncu delovnika oddati fotko nekemu dnevnem časopisu, ali bi počel isto.

Načeloma ne, ker so mediji dokaj starokopitni, ampak se tudi na tem področju stvari spreminjajo. Ni več potrebno, da se v ozadju vidi Triglav. Še posebej bi tu izpostavil Eržena, ki ga zelo cenim. Pomembno je, da fotka izstopa in pove isto oziroma več, kot tista bolj konvencionalna. In to je zame več. Verjetno bi iskal to. Pri svojih reportažah vedno skušam narediti eno tako fotografijo, da zajamem vanjo čim več.

Kaj te kot fotografa najbolj navdihuje in kateri so tisti elementi, ki jih loviš v objektiv.

Odvisno od zgodbe. Glavna stvar mi je, da je zgodba, ki nekaj pomeni. Ne maram zgodb, ki nimajo nobene družbene angažiranosti. Cerkniško in Soška sta pomembni naravovarstveni repotaži, ki sta pomemben dokument časa. Meni oprosti, reportaža iz big brotherja, ne pomeni nič. Take zgodbe delam. Tu je moj zagon. V tem trenutku delam o dekletu s cerebralno paralizo. Dekle je tako posebno, da si zasluži objavo. Mogoče pa poskusimo zbrati še malo denarja, da se ji kupi nov voziček, ko bo tega prerasla. Ni potrebno, da je zgodba velika. Imeti mora nek družbeni pomen.

Povej mi, kdo je tvoj vzornik, če ga imaš seveda.

Uf, jih je veliko. Ni en sam. Jaz sem tako mahnjen na zgodbe, da en sam človek nima toliko zgodb. Gledam predvsem strani od agencij. VII, NOOR, MAGNUM. Tu so zgodbe. No, če bi moral izpostaviti samo enega, potem je to sigurno Nachtwey. Verjetno je to največ kar lahko dosežeš. Potem pa so tu še Sten Mayer, Yuri Kozyrev, Ron Haviv, ki je bil tudi moj mentor. Več jih je. Ni samo enega, vidiš. Tudi nagrade dobivam v različnih temah in gledam različne avtorje. Yuri Kozyrev mi je zelo všeč, ker ima eno posebno obdelavo v barvni fotografiji.

No saj pri nas če želiš delo moraš verjetno biti univerzalen. Mogoče v tujini iščejo bolj specializirane fotografe. To se mi zdi, da je prednost in slabost. Na eni strani se ne moreš ravno tako dobro in eksaktno identificirati, po drugi strani pa je tvoja sposobnost dojemanja širša.

Ni tako, da te naročniki iščejo po specializaciji. Vsaj ne vedno oziroma čedalje manj. Iščejo pa te po stilu. Iščejo po tem, kako delaš. In ne kaj. To pri nas dolgo časa ni teklo tako. Vsi smo/so imeli iste fotke. Nihče načeloma ni upal narediti nič po svoje.

Kdo je najbolj vplival na potek tvoje fotografske poti in na fotografijo samo.

Pri meni je bil problem v tem, da sem delal vse, ob enem pa sem delal tako kot vsi ostali. Nisem imel svojega stila in se nisem ločil od drugih. No za sebe sem že delal fotke po svoje, samo objavljal jih nisem. In kar je v moje ustvarjanje vneslo prelomno razliko, je Ron Haviv. Njegova delavnica na Slovenian press photo. Zelo mu je bilo všeč, kar sem naredil že na delavnici, po svoje seveda. Potem mi je plačal delavnico v Istanbulu, kjer sem naredil reportažo o ribičih. Tistega leta je nastala reportaža na demonstracijah in še burja. On je rekel, ti se moraš s svojim pogledom ločiti od ostalih. Če bi delal za kako revijo, bi me verjetno omejevali. Ker pa nimam nikogar, ki bi mi diktiral, lahko delam po svoje. In to se je obrestovalo. Ron je naredil za mene sigurno največ. V treh dneh je šlo iz konvencionalne v drugo smer. Na editu mi je pokazal, kaj delam. Fotografije, ki jih je izbral, so bile tudi meni tako ali tako najboljše. No in kaj potem čaraš, delaj to, je rekel. Ko sem šel kasneje gledati za nazaj, sem imel ogromno fotk, ki so bile prav take oziroma podobne, pa jih nisem vklapljal v reportaže. Torej svoj stil sem imel, a si ga nisem upal pokazati.

Koliko časa si že član foto društva Janez Puhar in kako ti je to sodelovanje pomagalo na dosedanji

fotografski poti.

To je popolnoma druga zgodba. To so popolnoma druge fotke. Drugačna fotografija, ki deluje. Tu je zelo veliko fotoshopa. Jaz pa ne smem nič (smeh). Član sem od 2002. Pripeljal me je Niko Sladič. Takrat sta bila še Marenčič in Aljančič. To je bilo dbest. Sploh, ko je Marenčič ocenjeval fotke. Ko je razlagal kaj deluje, to mi je zelo pomagalo na začetku. Tako kot ti razlaga Slavec. To ti tudi v reportažni pomaga. Veš kako fotke delujejo in zakaj. No, so pa stvari, ki te presenetijo. Recimo slike Andreje Peklaj, njenega Cerkniškega jezera iz zraka. To je delo primerno za kakšno mednarodno naravovarstveno foto nagrado. Dejansko je grafično tako dobro, da ima vrednost. Tudi o photoshopu sem izvedel nekaj novega, čeprav sem mislil, da že vse vem (smeh). Društvo je bilo na začetku razlog, da sem vztrajal v fotografiji in delal.

Kaj bi svetoval mladim fotografom, ki si iščejo prostor pod soncem reportažne fotografije.

Gledati druge, kako delajo. Fotke. Kako so sestavili reportažo. Ne gledat Story in se učit od njih. Glej fotke prej omenjenih agencij, NG, GEO… Ne rabiš veliko objektivov. Odloči se za en stil. Kar pomeni tudi, da se odloči za eno goriščnico. Ne skakat iz 300 na 24mm. Ne iskat izgovorov, da se ti ne da česa še enkrat slikat. Pojdi. Mogoče bo ravno takrat nastala ena fotka, ki bo na koncu glavna. Če delaš zgodbo, moraš imeti pokrito vse. Pogovarjaj se z ljudmi, povezanimi s temo, na kateri delaš. Oni ti bodo dali bit. Ostalo pa je samo delo. No, tehnično pa itak mora biti brez pardona. Ni opravičila. Moraš obvladati opremo. Aja, a sem omenil, da je potrebno veliko delati. Res. Stalno spraševati in biti v kontaktu. Pa izobraževanje. Zgodbe se ne da narediti z levo roko. Rabiš dober editing. Rabiš pomoč ljudi, ki to znajo.

Kaj je v tvoji fotografski torbi.

Imam različne sete. Za reportaže Canon D5 mark II, 24mm f1.4, 35mm f1.4, 50mm f1.4, 85mm f1.8. Brez fleša. Fleš vse uniči. Za fotoreporterstvo pa 16-35mm f2,8, 70-200mm f2,8, 300mm za šport od daleč. Predvsem se mi pa dopade tista kombinacija s fiksnimi goriščnicami in odprto zaslonko. Lahko delaš praktično v temi, zaradi fiksne goriščnice pa moraš kadrirati z nogami. Ne z zumom. Rezultati so boljši, ker si bolj vklopljen. No saj jaz (smeh).

Še zadnje vprašanje. Zakaj ribe? Naključje ali kakšen globlji motiv.

To me vprašajo vsi. Začelo se je z Ribiško zvezo Slovenije in revijo Ribič. Oče je bil ribič, jaz sem bil ribič. Hodil sem na tekme in fotkal ter pisal. V Istanbulu, ko sem bil na delavnici, sem delal ribiče, ker sem vedel, da jih bom lahko doma uporabil. Soško postrv sem delal, ker sem želel narediti nekaj za NG Slovenija. Vprašal sem urednika, če je že kdo kaj naredil, in je rekel, da ne. In ker je ni še nihče, sem jo šel jaz. Zgodbo sem pa poznal že od prej. Predstavljena mi je bila ob pokrivanju prireditve združenja ribiških družin alpskih dežel ali kaj že je. Takrat je bil projekt sicer še bolj v povojih, pa vseeno. Sem se spomnil projekta in se odločil za izvedbo. Zelo pomembno pa je bilo še nekaj. Imel sem prave kontakte. Sicer pa, ohranitev Soške postrvi je nadvse pomembna, kaj ne.

Na koncu vse izhaja iz glasila Ribič. Čeprav se sedaj odmikam od te teme, še vedno rad naredim kaj v zvezi z ribami.

 

Hvala

 

Pripravil: Luka Kompare

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*