Bodite na tekočem, spremljajte naš blog.

Branko Dežman

Nekega oktobrskega večera sva se z Branetom dogovorila za intervju. Dobila sva se »v Evropi« kake pol ure pred tedenskim srečanjem v Foto klubu Janez Puhar. Računala sva, da bova v pol ure opravila intervju in kasneje odšla na srečanje v klub. A sva se uštela. Predvsem sem se uštel jaz, saj niti najmanj nisem računal, da je Brane prava zakladnica življenjskih zgodb. Zgodb, ki so vse, do zadnje, povezane tudi s fotografijo. Sedela sva debeli dve uri.

Naj začnem s klišejskim vprašanjem, kaj te je pripeljalo v fotografske vode?

Moj oče je bil ustvarjalen na fotografskem področju. Tako me je že oče v mojih rosnih letih hotel navdušiti nad temnico, a mu nekako ni uspelo. Preprosto me ni potegnilo takrat v te vode. Nekaj let za tem je to uspelo kolegu. Kaj pa vem, mogoče si v teh letih bolj dojemljiv za besede sovrstnikov ne pa staršev. Tako je moj prvi fotoaparat postal Zenit skupaj s 300 milimeterskim »sneiperjem«. A vidnih rezultatov ni bilo, dokler nisem privarčeval za novi Canon AE-1.

Kako se je zgodil prehod v digitalne vode?

Leta 2005 sem kupil prvi digitalni fotoaparat in sicer Canon PowerShot S3. Potem me je digitalna fotografija popolnoma prevzela. Predvsem zato, ker so diasi, na katerih sem največ delal, in to na ISO 400, nekateri počasi začeli izgubljati kvaliteto. Sčasoma so že začeli »zrnati«. Teh hib digitalna tehnika ni imela. Seveda poleg vseh že vsem znanih prednosti.

Če rečem samo eno besedo… potovanja. Po prikazanih fotografijah vemo, da si prepotoval svet. Potem mi verjetno danes ne bo več uspelo postaviti drugih vprašanj? J

Hja… J Takoj po služenju vojaškega roka, ki je bil takrat še obvezen za vse mlade fante, sem začel s popotovanji. Najprej seveda po Evropi. Avtoštop in spanje po železniških postajah sta bila stalnica, saj je bilo potrebno varčevati že s tako omejenimi sredstvi. Kasneje, ko sem že delal, me je kolega vabil v Turčijo, a nisem uspel dobiti dopusta. Daljše odsotnosti si podjetje ni moglo privoščiti. Tako, da je vse skupaj padlo v vodo.

Ali takrat že lahko govoriva o tem, da si bil »zastrupljen« s potovanji?

Prvič sem šel izven Evrope v Egipt. To je bila moja popotniška prelomnica na nek svoj način. Namreč v Egiptu me je popolnoma prevzela eksotika, ki sem jo doživel izven Evrope. Od takrat naprej me je vleklo samo še dlje in dlje. Leta 1986 sem ob delu dokončal študij v Zagrebu in po tem lahko rečem, da me je dejansko potegnilo v svet. Kitajska, Rusija, Mongolija, Avstralija, Amerika, Šri Lanka, Filipini, Papua Nova Gvineja, Nova Zelandija… Seveda ves ta čas oborožen s fotoaparatom in kopico filmov, ki so mi drag spomin na tista leta. Fotografiral sem vse. Od nacionalnih parkov, najbolj odročnih krajev, pozabljena ljudstva. Fotografija mi je predstavljala nek smisel popotovanj. Če ni bilo fotoaparata v roki, sem se počutil nekako gol.

Ali bi katero izmed popotovanj rad posebej izpostavil?

Ja. Moje najsrečnejše potovanje je bilo na jug Kitajske. Predvsem zaradi ljudi. Tam so bili ljudje res še »original«. Kljub temu, da niso imeli nič, srečni pa so bili »100 na uro« in enostavno sem bil okužen s tem veseljem tudi jaz. Čutila se je velika medsebojna povezanost, pristnost, pripravljenost na medsebojno pomoč. Tam je bilo čutiti, da so oni igralci v svojem življenju. Da so oni glavni akterji svojega lastnega življenja. In ne tako kot se pri nas, v sodobni družbi, največkrat dozdeva, da so naša življenja samo gledanje drugih, kako igrajo življenje. Buljenje televizije. Žal človek hitro pade v neke navade, rutino in na koncu ne opaziš, da je lahko sploh kaj drugače. Moja potovanja so bila namenjena tudi temu, da razbijem ta kalup. In na potovanjih je vedno zaživela zadnja celica v mojem telesu.

Vem, da te moram povprašati še po Novi Zelandiji.

Na Novi Zelandiji sem preživel 8 let. Od 1988 do 1996. Mislil sem, da bom tam ostal za vedno. Bil sem član fotografskega kluba »Rangiora Photographic Society« in v tistem času sem tudi veliko razstavljal. Imel sem tudi prehodni pokal, za dobo enega leta, za najboljšega razstavljalca. Na koncu so me poti zopet peljale drugam, naprej…

Si uspel vsa ta svoja popotovanja predstaviti tudi drugim?

Seveda. V tistih letih še ni bilo interneta in se je vse skupaj prenašalo še s pristno besedo: s predavanji. Imel sem jih kar precej in predaval sem povsod. Po šolah, vrtcih, domovih za ostarele. Besnica, Škofja Loka, Gorenjska na splošno.

In kako je s fotografijo in prostim časom danes?

Še vedno imam rad potovanja, a je časa in sredstev malo. Tako zelo rad grem v hribe in seveda vedno s fotoaparatom preko ramen. Danes imam posebej rad makro fotografijo. Mogoče se to da zaslutiti tudi na mojem zadnjem portfoliju, ki je objavljen na spletnih straneh društva.

Naj zaključim takole. Sedela sva zunaj na mrazu; ob čaju, ki se je že zdavnaj ohladil. Po vetru je nosilo dež, ki je močil najine hlače. A Branetove zgodbe so bile tako žive, da sva bila oba v nekem drugem, Branetovem svetu popotniških zgod. Po začetnem vnemem zapisovanju Branetovih dogodivščin, sem ugotovil, da je za uvod v Branetova doživetja, dovolj zapisanega. Zgodbe, ki so še sledile bodo v prihodnje zapisane in bodo predstavljene tudi na naših spletnih straneh. Povedanega je bilo tudi marsikaj, kar bo ostalo med nama… Brane, najlepša hvala za to popotovanje skozi čas in nasvidenje do naslednjih zgodb!

Branko Dežman – Portfolio galerija

Za FDJP zapisal: Boštjan Snoj