Working as Liaison officer in last 4 years I found the communication among the people responsible for FIAP affairs on all levels and countries is limited to communication mainly on necessary exchanging of information. I believe it is due to our fast, too fast life style. But, it is interesting we are all happy when we meet every two years at FIAP congresses. Maybe those are also the events we don’t need to hurry we can even somehow stop the rushing time.

I was thinking how to make our every day e-communication warmer. The New Year holidays we celebrated recently is probably a good opportunity to do something. My idea was, stop routine sending good wishes in accordance to our e-mail address list. I’ll try to stop the people for a second, and gently push them to think what a material they have and what is out of it appropriate to use for sending of good wishes and what is better for such a contest. This is also somehow a little replacement of our dissatisfaction because we, due to our engagement with FIAP affairs have not so much time as we wish to spend for preparing material for real salons.

When I initiated the “Christmas – New Year Card contest” I didn’t had in mind a real competition I want to bring people working on FIAP affairs more close together so I called this event call it as a FIAP family meeting. At this FIAP family meeting, participated 37 photo friends – authors from 28 countries. I am happy with this result.

The judgement was done, as I said in entry condition, by my colleague from the Janez Puhar Photo Society Kranj, by Mr. Niko Sladic. When I was preparing images for judgement – coding images and hiding the name of author expressing best wishes, I was thinking what a hard job I assigned to my friend. But it is truth, it would be even much harder for me. I personally know more than half of participants at this meeting. And with majority of the others we established also a very good communication during the period of collecting the cards – images. I can’t judge the works of my friends. In each card I saw something positive, something that reminds me on my childhood, something nice or simply good work.

So Niko selected tree best works, and some other they fit according to his opinion in the collection presenting our perception of what the New Year card should consist of.

The first three:

And there were also images for which it was not necessary to write additional information saying it is a New Year card:

And there were also images expressing a lot of optimism and humour which is always welcome especially at New Year card:

And there were images they were good and they are remarkable authors work:

So dear friends of photography, thanks again for contributing this FIAP family meeting. Maybe we can do something similar next year. If somebody else wishes to take over I will support him and will not be jealous.

Once again I wish you a lot of health, luck and success in this year 2012 in line with mine Christmas – New Year card.

Vasja Doberlet

Še ena razstava v vrsti in tokrat se kot dvojec prdstavljata Vasja Doberlet z razstavo Ljubezen kamnov in Aleš Komovc s Podobe raja. Otvoritev razstave bo v četrtek 12.1.2012 ob 19.30, v prostorih Mestne knjižnice Kranj. Avtorja vas vljubno vabita.

V fotografskem društvu Janez Puhar Kranj, skoraj vsak torek pregledujemo fotografije članov, ki pripravijo kaj zanimivega. Namreč to je tradicija, ki jo bomo nadaljevali tudi v tem letu. Vedno se pojavijo zanimiva dela in s prvim tednom v 2012 bomo najboljšo, po naši izbiri, tudi tedensko objavljali. Ni rečeno, da bo ravno tehnično in kompozicijsko najboljša, lahko da bo fotografija krasna osnova za debato, načeto od nas, vi pa jo boste lahko nadaljevali.

Po mojem mnenju smo začeli dobro, abstraktno.

Izidor Gašperlin, rojen leta 1963, je po izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist, s specialističnim študijem  je pridobil naziv zakonski in družinski terapevt.  S  fotografijo se je pričel ukvarjati  leta 2005, bolj resno od leta 2008. Od 2009 je član FD Janez Puhar iz Kranja.

Fotografsko znanje je sprva pridobival preko knjig in spleta ter s sodelovanjem na spletnih portalih in forumih, kjer je tudi dosegel prve uspehe.  Na celoletnem natečaju spletne galerijee-fotografija.si  je osvojil naziv »e-fotograf 2010«. Na eni od najzahtevnejših svetovnih spletnih galerij 1x.com ima že blizu 40 objav.

Dobri odzivi in uspehi na spletu so ga spodbudili k resnejšemu ukvarjanju s fotografijo. Septembra 2010 prične s sodelovanjem na domačih in mednarodnih razstavah in salonih.  Na več kot 100 razstavah v 25 državah je  z okrog 120 fotografijami do zdaj zbral čez  600 sprejemov, skoraj vse na salonih najvišjega ranga pod pokroviteljstvom FIAP. Na njih je dobil skupaj 50 nagrad za 23 fotografij, od tega enkrat naziv »Best author«, 1 zlato, 5 srebrnih in 5 bronastih medalj, vse na mednarodnih razstavah najvišje prve stopnje po pravilniku FZS. Sodeloval je na štirihdruštvenih razstavah v Kranju, Zagrebu in La Ciotatu ter imel tri samostojne razstave.  Največ  razstavljenih in nagrajenih fotografij je s področja popotniške, pokrajinske in naravne fotografije.  V zadnjem času se avtor izraziteje usmerja tudi h konceptualni, razpoloženjski, športni, arhitekturni in »street« fotografiji.

ORAZSTAVI

Izidorjeva razstava je mozaik iz osemindvajsetih kamenčkov, ki tvorijo del slike življenja v današnjem hitrem času. Ustvarili smo čudovit virtualni svet. Perfekcija sodobnih človeških bivališč nas osupne in daje vtis, da živimo v pravljici. V resnici pa živimo v zlatih kletkah, sami in osamljeni. Poti so tudi po naši krivdi zavite in zapletene, čeprav imamo jasne in premočrtne cilje. V tekmovalnem okolju smo si sovražni in zavidljivi. Ustvarili smo veliko balasta, ki navdušuje samo prvi trenutek, kasneje pa mu moramo služiti. Namesto da bi si vzeli čas zase, počasi in neopazno izgubljamo pristnost in svobodo. Svet in druge gledamo grdo, a se vseeno še vedno oziramo za idoli. Ti ostajajo virtualni in nedosegljivi  v realnem svetu. Šele ko pobegnemo iz takega urbanega sveta, spet začutimo svobodo, a ta ni samoumevna in popolna. Vse poti nam niso odprte, lahko pa prosto iščemo svojo pot, se ustavimo in zamislimo in morda le najdemo – svojo pot na svetlo.

Sedem Izidorjevih zgodb, ki so me popeljale k zgornjemu razmišljanju, je rezultat njegovega fotografskega ustvarjanja v zadnjih dveh letih. To so fotografije, ki so zgovorne in tehnično dovršene. Čestitam mu za lepo razstavo in tako bogat izbor fotografij, da je z njimi lahko zaokrožil zgoraj opisano zgodbo.

Vasja Doberlet, mojster fotografije

Vasja Doberlet Biografija december 2011

Rojen je bil leta 1946 v Ljubljani. Je upokojeni inženir elektrotehnike. Vso službeno kariero je naredil v kranjskem Iskratelu.

S fotografijo se je prvič srečal pri 17. letih. Resneje se ji posveča od leta 1968, ko se je udeležil fotografskega tečaja, ki ga je vodil svetovno priznani pedagog in mojster fotografije Vlastja Simončič, HonEFIAP. On ga je navdušil za fotografijo. Tisto leto je tudi prvič razstavljal v Zagrebu. 

V več kot 40 letih fotografskega udejstvovanja je sodeloval na skoraj 170 slovenskih razstavah in na 240 mednarodnih razstavah. Na njih je imel razstavljenih preko 1500 fotografij. Za svoja dela je dobil več kot 75 nagrad in pohval. Sodeloval je na razstavah v 40 državah sveta. Imel je 19 samostojnih razstav v Ljubljani, Kranju in drugih krajih Slovenije ter v Zagrebu in Budimpešti.

Za uspešno sodelovanje na razstavah je leta 2002 pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost FIAP prejel naslov AFIAP (artist), leta 2003 pri Fotografski zvezi Slovenije (FZS) naslov KMF (Kandidat mojster fotografije) in leta 2006 pri FIAP naslov EFIAP (odličnik – excellence). Leta 2008 je postal mojster fotografije pri FZS in prejel bronasti znak EFIAP/b. Leta 2009 je prejel srebrni znak EFIAP/s. V letu 2009 mu je FIAP za njegovo organizacijsko delo na mednarodnem področju podelil častni naslov ESFIAP (Excellence for Services Renderd).

S fotografijo se je prvič srečal pri 17. letih. Resneje se ji posveča od leta 1968, ko se je udeležil fotografskega tečaja, ki ga je vodil svetovno priznani pedagog in mojster fotografije Vlastja Simončič, HonEFIAP. On ga je navdušil za fotografijo. Tisto leto je tudi prvič razstavljal v Zagrebu.

Na fotografskem področju deluje tudi kot organizator. Bil je med ustanovitelji Foto kluba Planinske zveze Slovenije v Ljubljani leta 1969. Bil je prvi predsednik omenjenega kluba do leta 1972. Leta 1998 se se pridružil Fotografskemu društvu Janez Puhar Kranj. Konec leta 2001 je prevzel predsedovanje v društvu. V skoraj desetih letih je pod njegovim vodstvom fotografsko društvo Janez Puhar organiziralo 5 bienalnih razstav Pokrajina. V povezavi s FIAP je organiziralo še 5 bienalnih mednarodnih razstav Miniature in še dve drugi. Organizirali smo več drugih slovenskih razstav in mnoge društvene, ki smo jih postavili tudi v Zagrebu in v pobratenih mestih La Ciotat in Banja Luka.

[Show as slideshow]

12►

23. novembra 2011 smo v prostorih Gorenjskega glasa v Kranju predstavili širši javnosti novo knjižno delo Zarta ali Zarica, z nemara nekoliko romantično-tragičnim podnaslovom: Potopljena lepotica.

Predstavitev je organizirala in povezovala Dina Kavčič iz založbe Gorenjski glas. Za začetek so zaigrali Poljanski orgličarji, nato pa je imel uvodno besedo vodja kranjske območne enote Zavoda RS za varstvo narave Metod Rogelj. Povedal je, da je to delo pomembno ne le zaradi prikaza stanja v soteski Zarti nekdaj in sedaj, marveč tudi zaradi prihodnosti tega in podobnih občutljivih naravnih okolij, ki jih hoče človek spremeniti. Nastanek knjige, njeno vsebino in avtorje sta opisala urednika Tadeja Šubic in Jurij Kurillo. Ob tej priložnosti so si obiskovalci lahko ogledali tudi nazorne fotografije in ob koncu še videofilm Jurij Kurilla o usodnih spremembah, ki jih je »kranjski Veliki kanjon« doživel zaradi človekove sle po energiji.

Celo Kranjčanom manj znana naravna posebnost – konglomeratna soteska reke Save Zarta ali Zarica je nekdaj neokrnjena segala okrog 20 kilometrov od Čirč in Drulovke do Medvod. Najprej jo je »skrajšala« ali bolje rečeno potopila s svojim jezom hidroelektrarna v Medvodah (1953) in nato dokončno še hidroelektrarna v Mavčičah (1986). S takimi odločilnimi tehničnimi posegi so bili uničeni takratni biotopi tekočih voda, obrežni pa močno spremenjeni. Danes označujemo s prvotnim imenom zgolj 3 kilometre dolgo skalno sotesko od Drulovke do Jame na desnem savskem bregu, kjer se reka razlije v širno Trbojsko (ali Mavčiško) jezero.

Zaradi vsestranske pomembnosti te naravne znamenitosti smo z več strokovnimi sodelavci ustvarili knjižno delo, ki ga je s pomočjo podpornikov založil Zavod RS za varstvo narave z oddelkom v Kranju. Delo sta uredila avtor tega zapiska in Tadeja Šubic, ki sta prispevala  poleg drugih sodelavcev tudi svoja besedila, prvi tudi večino fotografij. Knjiga prinaša prispevke različnih piscev o geološkem poreklu soteske, o njenem nekdanjem in današnjem rastlinskem ter živalskem svetu pa tudi o nekdanjih in današnjih človeških skupnostih – ki so tu živele že v prazgodovini, kar dokazujejo arheološke izkopanine na skalnem pomolu Špiku iz zaključne faze mlajše kamene dobe, pet tisoč let nazaj. Najdbe si je sedaj mogoče ogledati na kranjski razstavi Železna nit v Gorenjskem muzeju.

To knjižno delo, izšlo junija 2011, je tudi zaradi svoje ekološke aktualnosti zaslužilo, da ga predstavimo širši javnosti.

JURIJ KURILLO

Ilustraciji:

Na sprednji strani platnic te knjige je videti sotesko po potopitvi, na zadnji pa pred potopitvijo.

Knjigo je mogoče kupiti na Zavodu RS za varstvo narave, območna enota Kranj, Planina 3. za 19 EUR.

15. decembra 2011 je bila v ljubljanskem Ruskem centru znanosti in kulture odprta razstava »Narava kot čudež« Dragice in Jurija Kurilla, članov Foto društva Janez Puhar Kranj. V veliki dvorani te ustanove je bilo obešenih prek trideset barvnih fotografij obeh ustvarjalcev, ki prikazujejo naravno okolje z rastlinami in živalmi v »splošnem« in »velikem planu«.

Uvodno besedo ob odprtju razstave je imel direktor Centra Rifat Patejev , nato pa je oba avtorja predstavil predsednik Foto društva Janez Puhar Kranj Vasja Doberlet. Obiskovalci so si lahko ogledali poleg razstavljeni fotografij tudi videofilm Jurija Kurilla »Zarta ali Zarica – potopljena lepotica«. Predstavljena je bila tudi knjiga s tem naslovom.

 Razstava bo odprta do 6. januarja 2012.

Najprej čestitke ob tako velikem uspehu na Nature Images Awards 2011. Prejel si namreč drugo in tretjo nagrado v kategoriji narava in družba (Nature and Societies). Boljši je bil le Steve Winter, veliko ime revije National Geographic (NG). Poleg tega si si prislužil še objavo v priznani francoski naravoslovni reviji Terre Sauvage.

Povej mi, kaj ti tako priznanje pomeni in kakšno težo ima v svetu naravoslovne, naravovarstvene in reportažne fotografije.

Ogromno. Poglej, prvo mesto je osvojil Steve Winter, ki je legenda. Tip že leta slika za National Geographics. To je človek, ki fotka slone na past s senzorjem za gibanje. Produkcija je ogromna. Takoj za njim pa jaz z dvema zgodbama, ki sta narazen 100km. Pri meni ni bilo helikopterja. Greš na Slivnico in fotkaš.

Kakšna pa je teža tega dogodka. Kako bi ga pozicioniral:

Glede na to, a ga organizirata Terre Sauvage in IUCN, ki je največja profesionalna naravovarstvena organizasija na svetu, ima dogodek vsekakor težo. Ko sem oddal dela, sem malo pogledal, kdo so ostali sodelujoči. Takoj sta mi v oči padla Steve Winters in pa Michael Nichols. Nichols je prehodil cel afriški ekvatorialni pragozd in sproti delal reportaže, ki jih je pošiljal na NG in objavljal. Meni je bilo takoj jasno, da je konkurenca huda.

Imaš že kar nekaj priznaj, tako za posamezna dela, kot za reportaže. Kaj misliš, kako bo ta zadnja nagrada, ki je sigurno ena od najpomembnejših do sedaj, vplivala na nadaljnji razvoj tvoje reportažne fotografije. Kaj se je z njo spremenilo?

V bistvu nič. Spremenilo se je le to, da te tujina in naši lažje sprejmejo. Lažje ti dajo naročilo. Drugače pa, kar se tiče same fotografije, zame ne bo nič drugače. Slikam isto kot pred tem. Stil sem razvil, mi je všeč in to je to. No, poleg tega sem dobil še nagrado za objavo v Terre Sauvage in je to sedaj mogoče en večji korak v tuje medije. Skratka prepoznavnost in pa referenca.

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo. Mislim s fotografijo. Ali si dobil v dar nek aparat in te je pogled skozi objektiv začaral. (smeh) Malo mi povej, kako se je začelo.

Začelo se je nekako tako, kot pri vseh. Našel sem enega starega Zenita, mislim da od očeta, in sem malo poizkusil. Najprej na film. V tistem času sem sicer več risal. Skratka, ukvarjal sem se z risanjem, potem pa po odkritju fotoaparata naredil par slik. Ker so mi bile všeč, predvsem pa ker je bilo vse skupaj dosti hitrejše od risanja, sem slikal dalje. Sem pa takoj začel slikati nevihte, strele skratka akcijo. Ni šlo drugače. Ni bilo vmesne faze. Iz nule na strele in mi je tudi uspelo. Saj to je bilo pomembno. Stvar je za funkcionirala in dobil sem potreben zagon. Potem pa dalje. Precej kmalu sem začel delati za ribiško zvezo Slovenije, in sicer za glasilo Ribič, v katerega sem včasih tudi kaj napisal. Kmalu je sledil prehod na digitalno, kajti razvijanje in skeniranje je bilo prepočasno in predrago. Tu pa se je potem vse začelo odvijati.

Zakaj ravno reportaža, ko pa imamo toliko različnih žanrov v fotografiji. Kaj so bili vzroki.

Sem novinar. Pisal sem reportaže. Berem Ameriški NG že od 15 leta dalje. Tam sem videl, kako se to dela in sem nekako osvojil njihove standarde, kako narediti zgodbo skozi slike, skozi fotografijo, da ima vse, predvsem svoj narativni lok. To pa je tisto, na čemer moraš delati. Tudi ko pišem, moram imeti vse. Vse podatke, ki peljejo do in okoli zgodbe. Grem med ljudi in sprašujem, dokler ne začutim tiste biti. Recimo pri Soški postrvi sem šel v tiste strme grape pritokov Soče z ribiči. Saj sem skoraj dušo spustil, vendar pa lahko le tako začutiš, kako to v resnici izgleda. Prave reportaže ne moreš narediti iz enciklopedije. Nikakor. To se čuti. To je za mene zelo pomembno. In rezultat je tudi viden. Slike so bolj pristne in poglobljene. Ravno tako tekst. To je moj pristop, tako sem navajen. Serije so mi ljubše kot ena sama slika. Opazil sem, da še tiste slike, ki jih pošiljam na natečaje posamično, v bistvu spadajo v neke serije, zgodbe.

Kaj po tvojem mnenju dela dobro reportažno fotografijo. Kaj so tisti elementi ki zadenejo bistvo.

Si že odgovoril (smeh). Ali misliš eno ali serijo.

Ne, kaj te loči od tega, da si boljši in te izlušči iz povprečja.

Prvo kot prvo mora biti tehnično popolna. Imeti mora vzdušje oziroma vsebovati mora bistvo dogodka. Demonstracije študentov pred parlamentom. Tiste kocke in to. Moja fotka je imela elemente parlament ki je bil razbit, gorečo molotovko, del zastave in pa eno roko. Ni nujno da je na prvo žogo. Mora zadeti, hkrati pa mora zadeti tudi dogajanje, akcijo, poanto, čustva. Tisto, kar v danem trenutku prevladuje. To je zelo težko, ker mora na koncu delovati tudi grafično. In mora imeti ogromno, če se le da čim več informacij.

To je rizično, kar govoriš. V primeru, da bi moral na koncu delovnika oddati fotko nekemu dnevnem časopisu, ali bi počel isto.

Načeloma ne, ker so mediji dokaj starokopitni, ampak se tudi na tem področju stvari spreminjajo. Ni več potrebno, da se v ozadju vidi Triglav. Še posebej bi tu izpostavil Eržena, ki ga zelo cenim. Pomembno je, da fotka izstopa in pove isto oziroma več, kot tista bolj konvencionalna. In to je zame več. Verjetno bi iskal to. Pri svojih reportažah vedno skušam narediti eno tako fotografijo, da zajamem vanjo čim več.

Kaj te kot fotografa najbolj navdihuje in kateri so tisti elementi, ki jih loviš v objektiv.

Odvisno od zgodbe. Glavna stvar mi je, da je zgodba, ki nekaj pomeni. Ne maram zgodb, ki nimajo nobene družbene angažiranosti. Cerkniško in Soška sta pomembni naravovarstveni repotaži, ki sta pomemben dokument časa. Meni oprosti, reportaža iz big brotherja, ne pomeni nič. Take zgodbe delam. Tu je moj zagon. V tem trenutku delam o dekletu s cerebralno paralizo. Dekle je tako posebno, da si zasluži objavo. Mogoče pa poskusimo zbrati še malo denarja, da se ji kupi nov voziček, ko bo tega prerasla. Ni potrebno, da je zgodba velika. Imeti mora nek družbeni pomen.

Povej mi, kdo je tvoj vzornik, če ga imaš seveda.

Uf, jih je veliko. Ni en sam. Jaz sem tako mahnjen na zgodbe, da en sam človek nima toliko zgodb. Gledam predvsem strani od agencij. VII, NOOR, MAGNUM. Tu so zgodbe. No, če bi moral izpostaviti samo enega, potem je to sigurno Nachtwey. Verjetno je to največ kar lahko dosežeš. Potem pa so tu še Sten Mayer, Yuri Kozyrev, Ron Haviv, ki je bil tudi moj mentor. Več jih je. Ni samo enega, vidiš. Tudi nagrade dobivam v različnih temah in gledam različne avtorje. Yuri Kozyrev mi je zelo všeč, ker ima eno posebno obdelavo v barvni fotografiji.

No saj pri nas če želiš delo moraš verjetno biti univerzalen. Mogoče v tujini iščejo bolj specializirane fotografe. To se mi zdi, da je prednost in slabost. Na eni strani se ne moreš ravno tako dobro in eksaktno identificirati, po drugi strani pa je tvoja sposobnost dojemanja širša.

Ni tako, da te naročniki iščejo po specializaciji. Vsaj ne vedno oziroma čedalje manj. Iščejo pa te po stilu. Iščejo po tem, kako delaš. In ne kaj. To pri nas dolgo časa ni teklo tako. Vsi smo/so imeli iste fotke. Nihče načeloma ni upal narediti nič po svoje.

Kdo je najbolj vplival na potek tvoje fotografske poti in na fotografijo samo.

Pri meni je bil problem v tem, da sem delal vse, ob enem pa sem delal tako kot vsi ostali. Nisem imel svojega stila in se nisem ločil od drugih. No za sebe sem že delal fotke po svoje, samo objavljal jih nisem. In kar je v moje ustvarjanje vneslo prelomno razliko, je Ron Haviv. Njegova delavnica na Slovenian press photo. Zelo mu je bilo všeč, kar sem naredil že na delavnici, po svoje seveda. Potem mi je plačal delavnico v Istanbulu, kjer sem naredil reportažo o ribičih. Tistega leta je nastala reportaža na demonstracijah in še burja. On je rekel, ti se moraš s svojim pogledom ločiti od ostalih. Če bi delal za kako revijo, bi me verjetno omejevali. Ker pa nimam nikogar, ki bi mi diktiral, lahko delam po svoje. In to se je obrestovalo. Ron je naredil za mene sigurno največ. V treh dneh je šlo iz konvencionalne v drugo smer. Na editu mi je pokazal, kaj delam. Fotografije, ki jih je izbral, so bile tudi meni tako ali tako najboljše. No in kaj potem čaraš, delaj to, je rekel. Ko sem šel kasneje gledati za nazaj, sem imel ogromno fotk, ki so bile prav take oziroma podobne, pa jih nisem vklapljal v reportaže. Torej svoj stil sem imel, a si ga nisem upal pokazati.

Koliko časa si že član foto društva Janez Puhar in kako ti je to sodelovanje pomagalo na dosedanji

fotografski poti.

To je popolnoma druga zgodba. To so popolnoma druge fotke. Drugačna fotografija, ki deluje. Tu je zelo veliko fotoshopa. Jaz pa ne smem nič (smeh). Član sem od 2002. Pripeljal me je Niko Sladič. Takrat sta bila še Marenčič in Aljančič. To je bilo dbest. Sploh, ko je Marenčič ocenjeval fotke. Ko je razlagal kaj deluje, to mi je zelo pomagalo na začetku. Tako kot ti razlaga Slavec. To ti tudi v reportažni pomaga. Veš kako fotke delujejo in zakaj. No, so pa stvari, ki te presenetijo. Recimo slike Andreje Peklaj, njenega Cerkniškega jezera iz zraka. To je delo primerno za kakšno mednarodno naravovarstveno foto nagrado. Dejansko je grafično tako dobro, da ima vrednost. Tudi o photoshopu sem izvedel nekaj novega, čeprav sem mislil, da že vse vem (smeh). Društvo je bilo na začetku razlog, da sem vztrajal v fotografiji in delal.

Kaj bi svetoval mladim fotografom, ki si iščejo prostor pod soncem reportažne fotografije.

Gledati druge, kako delajo. Fotke. Kako so sestavili reportažo. Ne gledat Story in se učit od njih. Glej fotke prej omenjenih agencij, NG, GEO… Ne rabiš veliko objektivov. Odloči se za en stil. Kar pomeni tudi, da se odloči za eno goriščnico. Ne skakat iz 300 na 24mm. Ne iskat izgovorov, da se ti ne da česa še enkrat slikat. Pojdi. Mogoče bo ravno takrat nastala ena fotka, ki bo na koncu glavna. Če delaš zgodbo, moraš imeti pokrito vse. Pogovarjaj se z ljudmi, povezanimi s temo, na kateri delaš. Oni ti bodo dali bit. Ostalo pa je samo delo. No, tehnično pa itak mora biti brez pardona. Ni opravičila. Moraš obvladati opremo. Aja, a sem omenil, da je potrebno veliko delati. Res. Stalno spraševati in biti v kontaktu. Pa izobraževanje. Zgodbe se ne da narediti z levo roko. Rabiš dober editing. Rabiš pomoč ljudi, ki to znajo.

Kaj je v tvoji fotografski torbi.

Imam različne sete. Za reportaže Canon D5 mark II, 24mm f1.4, 35mm f1.4, 50mm f1.4, 85mm f1.8. Brez fleša. Fleš vse uniči. Za fotoreporterstvo pa 16-35mm f2,8, 70-200mm f2,8, 300mm za šport od daleč. Predvsem se mi pa dopade tista kombinacija s fiksnimi goriščnicami in odprto zaslonko. Lahko delaš praktično v temi, zaradi fiksne goriščnice pa moraš kadrirati z nogami. Ne z zumom. Rezultati so boljši, ker si bolj vklopljen. No saj jaz (smeh).

Še zadnje vprašanje. Zakaj ribe? Naključje ali kakšen globlji motiv.

To me vprašajo vsi. Začelo se je z Ribiško zvezo Slovenije in revijo Ribič. Oče je bil ribič, jaz sem bil ribič. Hodil sem na tekme in fotkal ter pisal. V Istanbulu, ko sem bil na delavnici, sem delal ribiče, ker sem vedel, da jih bom lahko doma uporabil. Soško postrv sem delal, ker sem želel narediti nekaj za NG Slovenija. Vprašal sem urednika, če je že kdo kaj naredil, in je rekel, da ne. In ker je ni še nihče, sem jo šel jaz. Zgodbo sem pa poznal že od prej. Predstavljena mi je bila ob pokrivanju prireditve združenja ribiških družin alpskih dežel ali kaj že je. Takrat je bil projekt sicer še bolj v povojih, pa vseeno. Sem se spomnil projekta in se odločil za izvedbo. Zelo pomembno pa je bilo še nekaj. Imel sem prave kontakte. Sicer pa, ohranitev Soške postrvi je nadvse pomembna, kaj ne.

Na koncu vse izhaja iz glasila Ribič. Čeprav se sedaj odmikam od te teme, še vedno rad naredim kaj v zvezi z ribami.

Hvala

Pripravil: Luka Kompare

Spodobi se, da se ob stoletnici rojstva spomnimo na najimenitnejšega slovenskega gorskega fotografa Jaka Čopa, saj je bil tudi častni član našega Fotokluba Janez Puhar Kranj.

7. maja 1993 sem imel čast, da sem utemeljil to proglasitev na slavnostni seji našega takratnega fotokluba. Da bi pridobil osnovne podatke o jubilantu, sem ga prosil, da mi prej pošlje kratek zapisek o s

vojem življenju in delu. In tako sem dobil prisrčno sestavljen življenjepis, napisan na roko in ki bi bil vreden tudi širše objave.

Ker v zapisnikih Fotokluba Janez Puhar nisem nikjer mogel najti točnih podatkov o datumu proglasitve Jaka Čopa za častnega člana, sem se obrnil na Eli Gradnik, kustosinjo za planinstvo pri Planinskem muzeju v Mojstrani. Ta mi je ljubeznivo poiskala listino o častnem članstvu (s podpisom takratnega predsednika kluba Marka Aljančiča), za kar se ji tudi zahvaljujem.

JURIJ KURILLO