Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo

 

1814-1864

Janez Puhar je bil rojen 26. avgusta 1814 v kamnoseški družini v Kranju. Obiskoval je normalko v Kranju, po končanem 3. razredu pa gimnazijo v Ljubljani. Bil je izredno nadarjen in je govoril več jezikov: nemščino, angleščino, francoščino in italijanščino. Že kot gimnazijec se je navduševal nad matematiko, fiziko in kemijo, v čemer lahko opazimo zametke njegovega poznejšega dela. Rad se je ukvarjal z botaniko in risanjem, posebno nadarjen je bil za glasbo in je igral več inštrumentov. Po maturi se je nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo stopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval po različnih krajih, med katerimi so s fotografijo posebej povezani Metlika, Ljubno na Gorenjskem, Bled in Cerklje. Zadnja leta je bolehal na pljučih, kar je bilo verjetno posledica poskusov z žveplom, halogeni in živim srebrom. Na smrt bolan se je vrnil v Kranj, kjer je 7. avgusta 1864 umrl.

Kdaj se je Puhar začel ukvarjati s fotografijo, ni znano. Verjetno pa ga je fotografija, takrat znana kot dagerotipija, zasvojila po letu 1839, ko je služboval v Metliki. Ker je bil originalni postopek predrag, je iznašel svoj postopek, ki je bil mnogo cenejši. Za slikovno podlago je namesto kovine vzel steklo in vzporedno prilagodil tudi uporabo kemikalij – žveplovih izparin. Odkril je izjemno prednost stekla. Prosojno stekleno ploščo je po slikanju in fiksiranju le obrnil ter dobil naravno lego motiva, medtem ko je bila dagerotipija narejena na neprosojno podlago in je bil zato upodobljeni motiv zasukan v nenaravni zrcalni legi. Prvo poročilo o njegovem izumu zasledimo 10. maja 1841 v Carniolii, kjer se omenja dagerotipija v zvezi z nekim novim izumom. Novica je bila povezana z imenom Janeza Puharja. Prvemu poročilu je sledil članek s podpisom J. P., kaplan na Gorenjskem in z naslovom »Neu erfundenes Verfahren, transparente Heliotypen auf Glassplatten darzustellen«, objavljen 28. aprila 1843 v časopisu Carniolia. Z nekoliko spremenjenim naslovom ga je že 3. maja istega leta v celoti ponatisnil ugledni graški časopis Innerösterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt. Objave pričajo, da je Puhar v manj kot štirih letih po razglasitvi dagerotipije obvestil javnost o svojem izumu fotografije na steklene plošče. Žal so za njegove dosežke na Dunaju izvedeli šele leta 1850, v Parizu pa 1852. Ti dve letnici sta bili zanj usodni, saj ga je prehitel Abel Niépce de Saint-Victor, ki je v Parizu 1848 objavil svoj postopek fotografije na steklo. Časovni zamik za priznanje prioritete je bil kljub Puharjevemu prizadevanju prevelik. Da bi uveljavil svoje prvenstvo vsaj v Sloveniji, je leta 1849 poročal o svojem izumu društvu naravoslovcev v Ljubljani. Leta 1851 je sodeloval tudi na industrijski razstavi v Londonu, kjer je prejel bronasto kolajno, leta 1852 pa v New Yorku. Šele po objavi v Poročilih dunajske Akademije znanosti 1851 je bil deležen svetovne pozornosti. Diplomo, ki jo je Puhar 1852 prejel v Parizu, je izdala Akademija za poljedelstvo, obrt in trgovino. S tem Puharjeve slave še ni bilo konec, saj so pred nedavnim odkrili v pariškem časniku La Lumiere dva članka iz leta 1852.

V prvem so bili v francoskem jeziku objavljeni dobesedni povzetki Puharjevega poročila, ki ga je leto prej objavila dunajska Akademija znanosti, in v drugem pismo vikonta Louisa de Daxa, ki govori o Puharjevem bivanju in delu na Bledu.

Puharjev postopek fotografiranja na stekleni plošči je znan po avtentičnem izumiteljevem opisu. Ker ga v praksi doslej še ni uspelo v celoti rekonstruirati, kaže, da je podrobnosti ohranil kot izumiteljsko skrivnost. Na očiščeno in segreto stekleno ploščo je nanesel tenko plast žvepla in jo za nekaj minut izpostavil jodovim param. V kameri je ploščo osvetljeval od 15 sekund do minute, medtem pa so nanjo delovale tudi živosrebrne pare. Slabotno sliko, ki jo je dobil pri osvetlitvi, je izpostavil še bromovi pari in jo ustalil z alkoholom. Ves postopek je trajal 5 – 8 minut. Prosojni negativ na stekleni plošči je bilo mogoče na temnem ozadju in pod določenim kotom opazovati kot pozitiv.

Izvirnih del je pri nas ohranjenih zelo malo, a dovolj za dokaz, da ni bil le teoretik, ampak tudi praktik. Slike kažejo razvit umetniški okus in precizno tehnično izdelavo. Poškodbe dokazujejo, da gre za zob časa in za krhkost stekla, za neodgovorno odpiranje zaščitne obloge in tudi za poskuse restavriranja. Poleg slik na steklo se je ohranilo nekaj manjših fotografij na papirju, ki ga je Puhar pripravil in poslikal po lastnem postopku. Ohranjeno gradivo je za zgodovino slovenske fotografije neprecenljive vrednosti.

Več